MARCUS VITRUVIUS POLLIO

*Slika 1: Marcus Vitruvius Pollio, okoli 50 pr. n. št., portret

UVOD

Marcus Vitruvius Pollio je deloval v času rimskega imperija. Ni bil samo arhitekt, temveč tudi inženir in pisatelj. Bil je vsestranski inženir. V tistem času je vpeljal veliko novosti, znane rešitve ali pa jih je nadgradil. Načrtoval je stroje za delo, akvadukte, bojne stroje, zasnoval je ogrevanje prostorov in še mnogo več. Ne samo da jih je načrtoval, ukvarjal se je tudi z njihovim delovanjem. Predvidevamo lahko, da je služboval v rimski vojski in od tam tudi njegovo zanimanje za bojne stroje.

ŽIVLJENJEPIS

O njem se pravzaprav ne ve veliko. Obstaja veliko domnevanj, kdaj je živel in kdaj naj bi umrl. Rodil naj bi se med 70. in 80. letom pr. n. št. Umrl pa naj bi okoli leta 15. pr. n. št. Tudi o imenu Marco in Pollio so pomisleki, in da mu v resnici ni bilo tako ime. Najbolj je znan po svojem književnem delu »De Architectura«, danes bolj znanem kot »Deset knjig o arhitekturi«. Delo je napisano v latinščini in stari grščini, v katerem opisuje arhitekturo za časa cesarja Avgusta. Med drugim je v zapisu izpostavil tri glavne značilnosti te arhitekture: firmitas, utilitas in venustas, kar pomeni, da mora biti: trdna, uporabna in lepa.

DELA

Vitruvijski človek

Vitruvius je opisal tako imenovanega »Vitruvijskega človeka«, ki ga danes poznamo v podobi, ki jo je narisal Leonardo Da Vinci. Figura prikazuje razmerja človeškega telesa. Človeškemu telesu sta očrtana kvadrat in krog, kar utemeljuje idealna razmerja med tema dvema pravilnima likoma in človeškim telesom. Prikazani so idealni proporci in razmerja. Vitruvius je trdil, da je idealno človeško telo glavni vir za temeljne arhitekturne proporce.

Slika 2: Leonardo da Vinci, Vitruvijski človek, 15.st.

Bojni stroji, katapult in balista

Vitruvij je skonstruiral veliko bojnih strojev, prav specializiran pa je bil za konstrukcije katapultov in balist. Ti so bili vrhunski dosežek rimske oboroževalne tehnike, s katerimi so pokončali horde barbarov, podirali obzidja in potapljali galeje.

Bojna stroja nista enaka. Katapult je metalo za osti, balista pa metalo za krogle. Pomen se kasneje tudi spreminja. Na primer za časa cesarstva so bile baliste lahka artilerija (topništvo) za izstreljevanje sulic; katapulti (onager) pa metala težkih kamnitih izstrelkov. Manjši katapult pa se je imenoval »scorpio«, ki ga je lahko uporabljal en sam oboroženec.

Vitruvij se je ukvarjal z oznakami za posamezen del katapulta z vključno z njihovimi dimenzijami. Uporabljal je zelo stvarno tehniško besedilo, ki je na prvi pogled delovalo zelo nejasno. Vedeti moramo, da takrat niso poznali ulomkov, in mere členov niso bile napisane samo s številkami (ki so bile seveda rimske), ampak predvsem z znaki, ki so bili skrivnostno hieroglifski. (Vitruvijevo notacijo sta prevedla E. Schramm in H. Diels že leta 1917, po poročanju Fensterbuscha.)

Za predstavo bomo navedli nekaj delov teh dveh bojnih strojev, ki jih je opisal Vitruvij:

  • Antefixum = sprednji tečaj pri katapultu, hipotetično z ovalnim prerezom, kar omogoča ob streljanju spreminjanje elevacije.
  • Capitulum = škatlasta glava katapulta z ušesi za kitaste konopce ( foraminis in capitulis magnitudo).
  • Epitoxidus = deščica na sredini tetive katapulta, ki izstreli ost.
  • Peritretos = horizontalna deska škatle v glavi katapulta ali baliste.
  • Transversarius= napenjalni drog pri katapultu, pri balisti vezni člen v mizasti glavi.

Oba bojna stroja sta sestavljiva oziroma razstavljiva, da sta pripravna za transport ob premikih čet po težko prehodnih terenih. Deske in tramovi, so dimenzionirani tako, da jih je mogoče tovoriti ali celo prenašati.

Primerjava med katapultom in balisto:

Glavi sta podobni, ker sta obe sestavljeni iz horizontalnih desk, kamor so izvrtana ušesa, in vertikalnih desk. Katapult ima škatlasto glavo, ki je manjša (capitulum), balista pa mizasto, ki je večja. Pri katapultu leži vodilo izstrelka v nekakšnem koritcu, pri balisti pa na lestvi. Mehanizma, s katerima se lok napne in sproži, sta si podobna. Podstavka v načelu tudi, le da mora biti pri balisti zaradi večje obremenjenosti podnožje čvrstejše. Za spreminjanje elevacije je pri katapultu vstavljen tečaj, pri balisti tak člen ni izrecno naveden, a najbrž obstaja. Normalno uporaben katapult meri v dolžino dva do tri metre, balista pa štiri do pet metrov.

*Slika 3: Katapult, rekonstrukcija, 4. stoletje pr. n. št.

*Slika 4: Balista, rekonstrukcija, 4. stoletje pr. n. št.

Arhitekturna morfologija

Vtem poglavju ne bo več govora o znanosti ali tehniki, temveč o umetnosti. Vitruvij obravnava v tem kontekstu štiri tematike: tri so strogo teoretske (metrologija s teorijo proporcij, fenomenologija kot seštevek morfologije in tipologije ter teorija kompozicije), četrta, uvod v razumevanje razvoja arhitekture in urbanizma, je bližja kulturologiji. V zvezi s teorijo proporcij velja poudariti, da v bistvu ne gre za estetsko, temveč za tehnično problematiko. Vitruvij navaja razmerja dimenzij vsaj do te mere, kolikor gre ob tem za estetski učinek, tudi zato, da bi zagotovil konstrukciji njeno trdnost.

Modularne mere

Vitruvij začenja svoja razpravljanja o specifično arhitekturnih problemih z znamenito tezo, da je temelj kompozicije sestavljivost modularnih mer, kar morajo arhitekti brezpogojno upoštevati (aedium compositio constat ex symmetria, cuius rationem diligentissime architecti tenere debent).

Klasična grška modrost trdi, da so modularne mere in njihova medsebojna razmerja usklajena z razmerji, značilnimi za človeško telo, pri čemer je najvažnejše dejstvo, da mu lahko orišemo bodisi krog bodisi kvadrat. To dejstvo naj bi bilo rezultat naravnih procesov.

Navedene so mere, ki jih je uporabljal Vitruvij, in so poimenovane z deli človeškega telesa:

  • palec (digitus)= 0.0184 m
  • dlan (palma)= 0.0738 m
  • čevelj (pes)= 0.2950 m
  • komolec (cubitus)= 0.4425 m
  • korak (passus)= 1.4750 m
  • milja (mille passus)= 1475 m

Enota uporabljena v kompoziciji, je modul, po grško »embater«. Lahko je odmerjen v katerikoli od navedenih mer.

Štirje arhitekturni redi

Ključni pojem arhitekturnega korpusa so stebrni redi. Vitruvij ločuje štiri zvrsti. Tri so grške, poimenovane po kapitelih. Pravzaprav so ta poimenovanja zemljepisna. Četrti red nastane na italskem terenu, v Etruriji. Peti red, ki ga zida rimska arhitektura cesarske dobe, pa je kombinacija jonskega in korintskega reda in je poimenovan kot kompozitni red.

Vitruvij je za vsak red opisal razmeroma natančen recept, kako dimenzionirati posamezne člene. Med njimi je najvažnejši steber (columna), kot poglavitna podpora oblikovan z izjemno skrbnostjo. Načeloma ima tri dele. To so baza, deblo z vratom in glavo, imenovano kapitel (capitulum). S stebrom je neločljivo povezana preklada, po grško arhitrav, v vitruvijskem jeziku (epistil).

Ko našteva imena posameznih prvin, navede tudi njihove dimenzije, pri čemer mu je terminologija važnejša kot dimenzioniranje.

Stebrni redi:

  • DORSKI
  • JONSKI
  • KORINTSKI
  • TOSKANSKI

Dorski

Dorski red ima za idealni model epistil z razširjenim srednjim interkolumnijem, kar dovoljuje lažji dostop v naos in neoviran pogled na posvečeni »simulaker« . Dorski red nima baze.

*Slika 5: Dorski steber, 8. stoletje pr. n. št.

Jonski

Pri jonskem redu izrecno loči dve vrsti baze:

  • atiško
  • jonsko

Distinkcija je pomembna, ker nimata enakih profilov ne enakih mer: atiška baza meri v kvadrat in poldrugi modul, jonska nekaj manj, namreč modul in tri osmine. Kapitel zahteva poseben prikaz.

*Slika 6: Jonski steber, 6. stoletje pr. n. št.

Korintski

Korintski red nastane tako, da ga sestavijo iz prvih dveh (dorskega in jonskega), pri čemer izoblikujejo kot specifični vezni člen nov kapitel. Stebri so proporcionirani po jonsko, epistili pa so lahko dorski, jonski ali kompozitni. Korintski kapitel smemo označiti kot preskok v naturalistično skulpturo.

*Slika 7: Korintski steber, 5. stoletje pr. n. št.

Toskanski

Najpreprostejši je toskanski red. Toskanski steber ni kaneliran (izžlebljen). Plinta pa ni kvadratna, temveč okrogla. Njegove proporcije so v bistvu robustno rustikalne. Tudi epistili so karseda enostavni: navadni leseni trami. Toda les je manj občutljivo gradivo kot kamen, zato so lahko interkolumniji (razmak med stebri) večji kot pri treh klasičnih grških redih.

*Slika 8: Toskanski steber, 7. stoletje pr. n. št.

ZAKLJUČEK

Arhitekt Vitruvij je pomemben pisec rimske arhitekture in rimske umetnosti. Vitruvij ni bil samo arhitekt, temveč tudi inženir. Znan je po njegovi knjigi »De Architectura«, v kateri opiše zgodovino antične arhitekture in inženirstva. V njej deli tudi svoje izkušnje in nasvete. Knjiga nam da vpogled v grško in rimsko arhitekturo in je eden najpomembnejših antičnih virov.

SUMMARY

Marcus Vitruvius Pollio was the famous ancient Roman engineer and architect. He is famous for his book »De Architectura« in which he describes the history of ancient architecture, engineering and gives his own personal experience and advice on the subject. The book gives unique perspective into Greek and Roman architecture and it is one of the most valuable ancient sources of information.

VIRI

1. Besedilni viri:

Knjižni:

KOŠIR, Fedja. 2009. Vitruvij o arhitekturi. Formatisk d.o.o. Ljubljana. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za arhitekturo. ISBN.

KOŠIR Fedja, 2009, O antičnem inženirstvu, Formatisk d.o.o. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo.

Spletni:

Vitruvius. 2014. Wikipedia. (10.11.2012, 23.27). Dostopno na spletnem naslovu: <http://en.wikipedia.org/wiki/Vitruvius>

2. Slikovni viri:

Slika 1: Chadsworth Incorporated. 2015. Marcus Vitruvius Pollio, [fotografija]. [5.1.2015, 11.28]. Dostopno na spletnem naslovu: <http://shop.columns.com/images/marcus-vitruvius-pollio-architect-chadsworth-photo.jpg> ©*

Slika 2: Ibars arhitektura. 2015.  Vitruvijski človek, [fotografija]. [5.1.2015]. Dostopno na spletnem naslovu: <http://www.ibars.si/wp-content/uploads/2013/09/el-hombre-de-vitrubio-1.jpg> ©

Slika 3: LAHANAS Michael. 2015. Katapult, [fotografija]. [5.1.2015]. Dostopno na spletnem naslovu: <http://www.mlahanas.de/Greeks/war/CatImages/Oxybeles3.jpg> ©*

Slika 4: Historum. 2012. Balista, [fotografija]. [5.1.2015]. Dostopno na spletnem naslovu: <http://i451.photobucket.com/albums/qq235/guaporense/Ballista2.png> ©*

Slika 5: Blogspot. 2015. Dorski steber, [fotografija]. [5.1.2015]. Dostopno na spletnem naslovu: <http://4.bp.blogspot.com/_GUBM7KEaCbk/TT-vC1cOVPI/AAAAAAAAACE/lWI_QEI4nlM/s1600/image039.gif> ©*

Slika 6: MARIN Fabrizio. 2015. Jonski steber, [fotografija]. [5.1.2015]. Dostopno na spletnem naslovu: <http://www.ultra-book.com//users/fabrizio/cms_img/Corinthian.gif> ©*

Slika 7: Lublin University of Technology. 2014. Korintski steber, [fotografija]. [5.1.2015]. Dostopno na spletnem naslovu: <http://www.lublinarchitecture.pollub.pl/wp-content/uploads/2014/02/3.jpg> ©*

Slika 8: MOUTARDE Etienne. 2011. Toskanski steber, [fotografija]. [12.1.2015]. Dostopno na naslovu: <https://500px.com/photo/812054/1-3-rome-14-columns-toscanian-style-by-etienne-moutarde> ©*

*Opomba: Slikovna gradiva, ki so v tej spletni objavi citirana in so bila predhodno označena z avtorsko pravico Copyright © so v tej nalogi (spletni objavi) uporabljene zgolj za izobraževalni namen.

AVTORJI

Velikonja Katja, 2014-15

Semenič Nabergoj Enola, 2018-19